Shranjevanje zelenjave

Rdeče pese in podobne zelenjave ni treba neposredno kuhati ali predelati, veliko zelenjave lahko tudi dobro shranite. Pokazali vam bomo, na kaj morate biti pri shranjevanju pozorni in kakšne možnosti shranjevnaja obstajajo.

Vedno je najprej potrebna podlaga, na katero se namesti podkonstrukcija, da lahko nanjo položimo lesene terasne deske. 

Namig: Posamezni koraki lahko v podrobnostih odstopajo od teh navodil. Zato priporočamo, da za vaš osebni projekt upoštevate specifična navodila za polaganje.

Veliko zelenjave se lahko v surovem stanju hrani več mesecev. Sem sodijo predvsem vrste s koreninami ali gomolji, kot so koleraba, korenje, redkev, rdeča pesa, Švedska repa, zelena in pastinak ter glavnato zelje. Okus in kakovost pri tem ostaneta skorajda nespremenjena.

Po možnosti shranjujte sorte, ki dozorijo pozneje in imajo običajno daljšo obstojnost. Med pridelavo rastlin ne gnojite preveč. V nasprotnem primeru so zaradi dodatnega dušika manj obstojne.

Za možnost dobrega shranjevanja zelenjave, jo poberite na sončen jesenski večer. V tem času ima najnižjo vsebnost vode in nitratov, zaradi česar je okus bolj intenziven. Razširjena je tudi orientacija po luninem koledarju. Tako ljubiteljski vrtnarji pobirajo korenovke in gomoljasto zelenjavo na dan za podzemne pridelke ob padajoči luni.

Korenje se pobere najpozneje takrat, ko se konice listov obarvajo rumeno ali rdeče. Če čakate dlje, lahko preveč zrelo korenje poči. V tem primeru je shranjevanje slabo. Pastinaki so zreli od sredine septembra. Pobirate jih lahko vso zimo.

Pred prvo jesensko zmrzaljo poberite rdečo peso. Shranite jo v rahlo vlažnem pesku. Tako zelenjava zdrži več tednov. Bodite pozorni, da bo rdeča pesa popolnoma zrela, zdrava in nepoškodovana. Pri pobiranju pazite, da gomoljev in korenin ne poškodujete s prekopnimi vilami.

Korenovk se radi lotijo voluharji. Če jih odkrijete na gredi, priporočamo, da korenje, pastinak in podobno hitro poberete ter tako preprečite kvarjenje. 

Po pobiranju z zelenjave odstranite liste. Zavrtite jih vstran ali jih odrežite z vrtnim nožem. Kratke nastavke listov lahko pustite. Preverite ali je pridelek nagnit ali poškodovan in shranite samo zdravo kolerabo in gomolje. Ti ne smejo imeti sledi obtolčenin, njihova površina pa mora biti nepoškodovana.

Zelenjave ne umivajte. Pustite, da se posuši na hladnem mestu, nato pa zemljo na hitro odstranite z roko. Če lahko posušeno zemljo obrišete z zelenjave, brez da bi vam na prstih ostale mokre sledi, jo shranite. Zelenjava, ki je ob shranjevanju vlažna, lahko plesni.

Poskrbite, da bo zelenjava v zimskem času shranjena na mestu z najmanj 80 % vlažnostjo, saj med skladiščenjem izgubi veliko vode. Temperatura naj bo enakomerno pod 10 °C. Tako v veliki meri zaustavite presnovne procese, gniloba in plesen pa se ne širita.

Opomba: zelenjave ne shranjujte skupaj z jabolki in drugim sadjem. Sadje izloča procesni plin za zorenje, imenovan tudi etilen, ki stimulira presnovne procese sadja in zelenjave. Shranjena zelenjava zaradi tega še naprej zori, postane mehka in neužitna.

Najbolje je, da zelenjavo shranjujete v zidani kleti z odprtimi, zbitimi ilovnatimi tlemi. Takšna so običajno tla v starih hišah. Na ta način ima klet potrebno vlažnost. Temperature so skoraj vse leto med 5 in 10 °C.

Leseni zaboji so primerni za shranjevanje korenovk in gomoljnic. Zaboji se v plasteh zapolnijo z vlažnim peskom. Če zaboje pospravite v regal, zavzamejo malo prostora. Glave zelja, kitajsko zelje in endivijo zavijte posamično v ovojni papir. Ovršne liste pustite na zelenjavi in te v pokončnem položaju postavite v lesene zaboje.

Za krompir zadostuje preprost lesen zaboj, ne potrebujete niti peska niti ovojnega papirja. Shranjujte ga v temnem prostoru z nizkimi temperaturami, da ne začne prezgodaj kaliti. Visoka vlažnost v tem primeru ni nujno potrebna. V hladnih, temnih kleteh shranjujte tudi različne vrste buč. Namesto, da jih shranite v zaboje, jih zložite na dolge lesene police.

Za shrambo izberite severno stran kleti. Tam so temperature najnižje.

V sodobnih hišah so kleti le omejeno primerne za shranjevanje pozimi. Vlažnost zraka je ponavadi prenizka. To je posledica betonskih sten in tal. Poleg tega to običajno niso klasične kleti, ampak kletne etaže. Tretjina teh sega nad nivo zemlje, hkrati pa imajo majhna okna. Ker je v teh kleteh običajno tudi ogrevalni sistem, je temperatura v sodobnih kleteh običajno previsoka.

Zelenjavo lahko shranjujete tudi brez ustrezne kleti. Skladiščne jame so primerne za korenovke in gomoljnice, tudi za krompir. Za to z lopato izkopljite jamo na vašem vrtu. Ta naj bo od 40 do 50 cm globoka. Izberite čim bolj visoko ležeče in suho mesto.

Zelenjavo pred voluharji zaščitite tako, da v jamo v zemlji vstavite gosto prepleteno, pocinkano žico. Jamo pokrijte z 10 cm visoko plastjo peska. Tako se po dežju hitreje posuši. Zelenjavo položite neposredno na plast peska. Vse to pokrijte z vsaj 20 cm visoko plastjo slame. Na koncu vse prekrijte s sintetičnim flisom.

Če se odločite za večjo skladiščno jamo, boste potrebovali boljše prezračevanje. Za to na sredini položite obročasto drenažno cev. Bodite pozorni, da je temperatura v skladiščni jami med 2 in 8 °C. To preverjajte na primer s kompostnim termometrom.

Dobro skladišče zelenjave je tudi prazna topla greda. Za to izkopljite ustrezno jamo in položite mrežo za voluharje. Prozoren pokrov zagotavlja dodatno plast izolacije. V sončnih zimskih dneh ga odprite. Tako se notranjost ne segreje preveč.

Alternativne možnosti za shranjevanje zelenjave med drugim vključujejo bobne pralnih strojev z zgornjim polnjenjem. Preprosto jih zakopljete v tla. Tam shranjujte korenovke in gomoljnice, kot so korenje, koleraba ali  Švedska repa. Bobni ne rjavijo, a ščitijo pred voluharji.

Poleg tega imajo ti bobni veliko lukenj v steni. Tako je zagotovljena izmenjava zraka in vlažnost ostane pri približno 90 %. Za enakomerne hladne temperature poskrbi okoliška zemlja.

Odprtina bobna je na višini nivoja zemlje. Neoprano zelenjavo zložite po plasteh. Čez vsako plast posujte pesek. Odprtino bobna in okoliško površino pozimi pokrijte s plastjo listja. Tako boste zelenjavo zaščitili pred zmrzaljo.

Za zemeljske jame so zelo primerni tudi parni sokovniki, posode za mleko ali druge velike posode, kot so lonci. Vendar morajo biti iz nerjaveče kovine ali plastike. Da bo zelenjava dobro prezračena, izvrtajte luknje pod robom v steno posode. Z vrtalnikom obdelajte tudi dno, tako da lahko kondenzacijska voda odteče.

Nato postavite lonec v zemljo. Pazite, da so luknje za zrak tik nad nivojem zemlje. Za drenažo vstavite obrnjen glinen podstavek. Primerna je tudi 4 cm debela plast ekspandirane gline. Napolnite zelenjavo in zaprite posodo s pokrovom. Na koncu vse skupaj prekrijemo s smrekovimi vejami ali jesenskim listjem.

Posamezne vrste zelenjave lahko prezimite na gredi. To je mogoče na primer pri brokoliju, zeleni, kolerabici, redkvi in rdeči pesi, saj dobro prenašajo mraz do –5 °C. Če pričakujete nižje temperature, gredo z zelenjavo prekrijte s plastičnim tunelom ali kopreno.

Nižje temperature prenašajo ohrovt, brstični ohrovt, špinača, motovilec, zimska čebula, por, topinambur, črni koren, koren peteršilja, hren, pastinak in blitva. Pustite jih čez celo zimo na gredi in pobirajte posamezne pridelke, ko jih potrebujete. Če temperatura pade na –10 °C, jo prekrijte s kopreno.

Pri tej metodi obstaja tveganje, da se zelenjave lotijo živali, kot so zajci, srne in voluharji. Jeseni lahko v praznem rastlinjaku gojite motovilec, rukolo in špinačo.

Če imate podstrešje, ki ni preveč hladno, tam shranite čebulice, kot so čebula, šalotka in česen. Tam zdržijo zelo dolgo. Zelenjavo shranjujte v temi pri nizki vlažnosti. V nasprotnem primeru začnejo čebulice prezgodaj brsteti. To se zgodi tudi pri prenizkih temperaturah. Zelenjavo spletite s posušenim listjem v pletenice/kite in jo obesite na vrv za perilo ali drugo vrv.

Lesena kritina je narejena iz trdega lesa , kot je bambus ali bangkirai, ali mehkega lesa, kot sta macesen ali duglazija. Poleg tega je na izbiro toplotno obdelan termo les iz jesena ali bora , pa tudi lesu podoben WPC . Te talne plošče so primerne tudi kot balkonska tla.

Zrnatost lesa je raznolika in živahna. Tudi pri močni sončni svetlobi se skoraj ne segreje, ostane pa prijetno topel in je zato enostavno hoditi bos. Vendar pa se nekatere vrste lesa nagibajo k drobljenju. Trdi les je še posebej trpežen. So bolj odporne na vremenske vplive kot iglavci in so odporne na glive in žuželke. Zaradi svojega izvora se pri ocenjevanju življenjskega cikla ne znajdejo ravno tako.

WPC je bolj nedrseč in brez drobcev v primerjavi s čistimi naravnimi materiali. Vendar pa se material bistveno bolj segreje na neposredni sončni svetlobi. Talne plošče iz WPC vizualno spominjajo na lesene deske in so bolj odporne na vremenske vplive od njih. Manjka pa posamezno zrno, zato zahteva manj nege. V nasprotju z naravnimi sodobniki so WPC deske na voljo kot votle komore in masivni profili .

Talne plošče so različnih barv in površinske strukture. Nekateri so na eni strani gladki in na drugi rebrasti, drugi imajo dva profila . Stroški kritine iz trdega in termo lesa so višji od WPC kritine. Poceni alternativa so talne plošče iz lesa iglavcev.

Deske zahtevajo podkonstrukcijo iz kvadratnega lesa, ki jo najprej vgradite na tla balkona. Kasneje boste na to privili talne deske. Pri polaganju tal in polaganju je treba upoštevati minimalni naklon za balkone. Morebitne neravnine v tleh je mogoče ciljno izravnati z vgradnjo podkonstrukcije.

Lesena kritina je narejena iz trdega lesa , kot je bambus ali bangkirai, ali mehkega lesa, kot sta macesen ali duglazija. Poleg tega je na izbiro toplotno obdelan termo les iz jesena ali bora , pa tudi lesu podoben WPC . Te talne plošče so primerne tudi kot balkonska tla.

Zrnatost lesa je raznolika in živahna. Tudi pri močni sončni svetlobi se skoraj ne segreje, ostane pa prijetno topel in je zato enostavno hoditi bos. Vendar pa se nekatere vrste lesa nagibajo k drobljenju. Trdi les je še posebej trpežen. So bolj odporne na vremenske vplive kot iglavci in so odporne na glive in žuželke. Zaradi svojega izvora se pri ocenjevanju življenjskega cikla ne znajdejo ravno tako.

WPC je bolj nedrseč in brez drobcev v primerjavi s čistimi naravnimi materiali. Vendar pa se material bistveno bolj segreje na neposredni sončni svetlobi. Talne plošče iz WPC vizualno spominjajo na lesene deske in so bolj odporne na vremenske vplive od njih. Manjka pa posamezno zrno, zato zahteva manj nege. V nasprotju z naravnimi sodobniki so WPC deske na voljo kot votle komore in masivni profili .

Talne plošče so različnih barv in površinske strukture. Nekateri so na eni strani gladki in na drugi rebrasti, drugi imajo dva profila . Stroški kritine iz trdega in termo lesa so višji od WPC kritine. Poceni alternativa so talne plošče iz lesa iglavcev.

Deske zahtevajo podkonstrukcijo iz kvadratnega lesa, ki jo najprej vgradite na tla balkona. Kasneje boste na to privili talne deske. Pri polaganju tal in polaganju je treba upoštevati minimalni naklon za balkone. Morebitne neravnine v tleh je mogoče ciljno izravnati z vgradnjo podkonstrukcije.