Sajenje in nega sivke

Sivka je grm, ki je zaradi svojih modro-vijoličnih cvetov in prijetnega vonja zelo priljubljena. Dobro prenaša sušo in peščena tla in uspeva celo v vročih, suhih poletjih. Sivko lahko vzgajate v vedru ali jo posadite neposredno na vrtu.

Vedno je najprej potrebna podlaga, na katero se namesti podkonstrukcija, da lahko nanjo položimo lesene terasne deske. 

Namig: Posamezni koraki lahko v podrobnostih odstopajo od teh navodil. Zato priporočamo, da za vaš osebni projekt upoštevate specifična navodila za polaganje.

Prepleteni in močno razvejani poganjki prave sivke (Lavandula angustifolia) tvorijo kompakten grmiček, ki po obliki spominja na blazino. Listi so podolgovati suličasti in sivo-zeleni, cvetovi pa vijolično-modri. Obstajajo tudi sorte z rožnatimi ali belimi cvetovi.

Cvetovi so živahno razporejeni v več vrst in skupaj tvorijo socvetje, dolgo do 8 cm, ki spominja na klasje. Njen vonj je edinstven. Sivka je večletna rastlina in zraste do višine 1 m. Cveti od junija do avgusta.

Sivka najbolje uspeva na toplih in sončnih mestih. Prst je lahko bolj revna s hranili, tla pa morajo biti prepustna. Zlasti pozimi sivka ne sme postati preveč mokra, saj je izredno občutljiva na zmrzal.

Sivka je izjemno primerna za obrobljanje cvetličnih gredic. Dobro pa se obnese tudi, če je posajena v vrsti, npr. pred ograjami ali vzdolž poti. Pri tem ima raje tople južne strani.

Nenazadnje pa je sivka priljubljena tudi pri lastnikih kamnitih vrtov, saj cveti tekom celotnega poletja. Njeno klasnato cvetje privabi številne čebele in metulje.

Razširjeno je zmotno prepričanje, da sivka dobro uspeva skupaj z vrtnicami. V resnici se rastlini ne ujemata, čeprav imata obe radi sonce in sta ena poleg druge videti privlačno. Sivka prav tako preprečuje, da bi se vrtnic lotile listne uši. Vendar imata rastlini glede prsti povsem različne zahteve. Sivka ima raje tla, ki so rahlo suha in bolj revna s hranili. Na drugi strani potrebujejo vrtnice sveža, ilovnata tla, bogata s humusom in hranili.

Težavo je mogoče rešiti, če sta sivka in vrtnica najmanj 80 cm, v najboljšem primeru pa 1 m, narazen, zemljo okoli sivke pa osiromašite s peskom ali gramozom.

Sivko je mogoče dobro vzgajati tudi v koritih in lončkih. Zlasti lončki iz terakote poudarijo njen mediteranski izvor. Zemljo v lončku je priporočljivo osiromašiti s peskom in gramozom. Na dnu lončka položite sloj glinenih črepinj ali kamenčkov za drenažo, da preprečite zastajanje vlage.

Ko so zadnje zmrzali v letu mimo, je pravi čas, da na svojem vrtu posadite sivko. Zato počakajte na ledene može in rastlino na prosto postavite od začetka maja naprej.

Če želite drug poleg drugega posaditi več sivkinih grmov, upoštevajte medsebojno razdaljo pribl. 30 cm. Sivko dobro zalivajte in skrbite, da je zemlja v prvih tednih po sajenju vlažna.

Prava sivka je tradicionalna zdravilna in kuhinjska rastlina, ki dokazano vsebuje več kot 160 učinkovin. Pomirjujoč učinek eteričnega sivkinega olja, ki ugodno vpliva na miren spanec, je poznan že stoletja. Uporablja se tudi za blaženje glavobolov in živčnosti. Sivka pomaga tudi pri celjenju ran.

Če ga spijete, preden se odpravite k počitku, vam sivkin čaj ne bo pomagal zgolj pri mirnejšem spancu – učinkuje tudi antibakterijsko in protivnetno. Zato pomaga pri vnetju grla in žrela. Poleg tega blaži napenjanje, napihnjenost in trebušne krče.

Nenazadnje pa je sivka tudi pomembna sestavina v sredozemski kuhinji. Tam se uporablja za obogatitev sladic in omak, ribjih in jagnječjih jedi ter solat. Nepogrešljiva pa je tudi v industriji dišav. Njeni cvetovi se uporabljajo za mila, sveče, dišavne vrečke in parfume. Dišeče sivkino olje pa je preizkušeno sredstvo proti moljem.

Če želite sivko nabirati sami, je najboljši čas za to zgodaj zjutraj. Takrat vsebuje največ dišav.

Da sivka ne ostari ter da njeni listi ne začnejo gniti oz. razpadati, jo morate ob pravem času obrezati z vrtnimi škarjami. Prvi, majhen rez izvedete tik po cvetenju. Jeseni ponovno odstranite posušena cvetna stebla drugega cvetenja. V začetku pomladi grmiček obrežite do njegovih olesenelih delov. Na obrezanih mestih se rastlina razveji, zaradi česar ostane kompaktna in lepo grmičasta.

Sivke v nobenem primeru ne smete gnojiti! Preveč hranil neugodno vpliva na rast rastline, ki zato postane bolj dovzetna za bolezni, zmanjša se tudi cvetenje in vonj. Tako izgubi svojo stabilnost. Tudi zalivanje skorajda ni potrebno, če vreme ni dalj časa sušno.

Pozimi je treba sivko zaščititi pred hladnim vetrom. Sicer rastlina preživi tudi v hladnejšem podnebju. Jeseni preventivno uporabite zimsko zaščito, tako da npr. koreninski vrat pokrijemo z zastirko in s smrekovimi vejami.

Sivka, vzgojena v koritu, lahko na prostem ostane celo leto, če jo imate na mestu, zaščitenem pred vetrom in dežjem, npr. na balkonu ali terasi. Priporočamo, da korito oz. lonec z rastlino dodatno zaščitite, tako da ga npr. postavite v leseni zaboj, ki ga napolnite z zdrobljeno drevesno skorjo. Tako koreniko, obdano s prstjo, izolirate in zaščitite pred zmrzovanjem. Sivko, posajeno v loncu, je treba občasno zalivati – vendar zgolj ob dneh, ko ni zmrzali, in le toliko, da korenika, obdana s prstjo, ostane vlažna.

Sivko je mogoče razmnoževati s potaknjenci. Če sivko spomladi obrezujete, imate že sami pri roki nekaj primernih potaknjencev, ki jih lahko na novo posadite. Druga možnost je, da potaknjence odrežete pozno poleti.

Mladi potaknjenci sivke se najbolje ukoreninijo v substratu iz peska pod folijo.

Sivke se bolezni ali škodljivci lotijo le redko. K temu prispevajo njena eterična olja, ki s svojim vonjem odganjajo listne uši in polže.

Če je sivka na preveč vlažnem mestu, se v določenih okoliščinah zaredi gliva Phytophthora. Povzroči gnitje stebel, ki ga lahko preprečite z uporabo fungicidov.