Zalivanje trate

Z dobrim zalivanjem bo trata tudi poleti izgledala bujno zelena. Predstavili vam bomo, kako trato učinkovito in varčno zalivati in na kaj je pri tem treba paziti.

Vedno je najprej potrebna podlaga, na katero se namesti podkonstrukcija, da lahko nanjo položimo lesene terasne deske. 

Namig: Posamezni koraki lahko v podrobnostih odstopajo od teh navodil. Zato priporočamo, da za vaš osebni projekt upoštevate specifična navodila za polaganje.

Če se travne bilke po 15 do 20 minutah ko ste jih pohodili, ne postavijo spet pokončno, jih je treba zaliti. A trate ne zalivajte prepogosto z manjšimi količinami vode. Prepogosto zalita trata namreč le stežka preživi sicer kratka sušna obodbja. Uniči jo lahko že pomanjkanje vode čez vikend.

Travne bilke morajo biti namreč motivirane, da poženejo korenine v globoke plasti zemlje. Če trato prepogosto zalivate, ta motivacija izgine in ob suši ne bo črpala vode iz globljih zalog.

Če zalivate bolj poredko, vendar dlje časa, bo trava tvorila dolge korenine.

Nasvet: Na ilovnatih tleh zalivajte enkrat tedensko, pri peščenih tleh pa na štiri dni.

Pri sejanju nove trate pazite na robustno travno mešanico. Tako prihranite čas pri kasnejšem zalivanju. Travne mešanice vedno vsebujejo semena različnih vrst trave. Lastnosti vaše trate so torej odvisne od sestave mešanice.

Na voljo so tudi travne mešanice z velikim deležem globoko koreninskih trav. Te se ob suši znajdejo bolje od ostalih vrst. Le barve nimajo tako bujne, temveč so malce svetlejše.

Trato lahko zalivate kadarkoli tekom dneva, tudi ob močnem soncu. To trato celo ohladi.

Nekoč strah vzbujajoč učinek pripeke, ki naj bi travi škodil, ne drži. Kaplje ob soncu prehitro izhlapijo, da bi lahko prišlo do škode. Kaplje sicer koncentrirajo sončno svetlobo v toplotni žarek, a istočasno nastaja z izhlapevanjem tudi hlad. Tako ne pride do škode.

Del dragocene vode sicer izhlapi neizkoriščen, če ne more prodreti v tla. Najboljši čas za zalivanje so torej zgodnje jutranje ure.

Pravilni način zalivanja trave na vrtu je odvisen od tal. Peščena tla ne zadržujejo vode in se torej prej izsušijo.

Na ilovnatih tleh trata dlje zdrži ob sušah in celo ponovno vzklije. A na to se ni dobro vedno zanašati. Če travo namreč premalo zalivate jo oslabite. Razširi se plevel, saj se ob suši veliko bolje znajde od trave.

Na peščena tla torej nanesite sredstva, ki shranjujejo vodo – denimo bentonit. Prašek potresite najbolje malo pred zalivanjem ali dežjem. Nato ga ponikujoča voda ponese v tla.

Na kvadratni meter potrebuje trata poleti dobrih 15 l vode. Nato je 15 cm do 20 cm globoko navlažena. Nemogoče je določiti koliko časa moramo trato zalivati, da dobimo take rezultate. To je odvisno od tlaka vode v napeljavi, zasnove zalivalnika in vrste tal.

Posamezen čas zalivanja lahko zelo dobro ocenimo s preprostimi sredstvi. Priskrbite si merilnik dežja in pustite zalivalnik tako dolgo prižgan, dokler ne zajamete 15 l vode. Z lopato lahko tudi izkopljete piramidasto luknjo iz tal in tam nadzorujete, kako dolgo mora biti zalivalnik prižgan, da se tla navlažijo 15 cm v globino.

Nasvet: Če je napovedan vročinski val, pustite travo rasti malo dlje. Travne bilke delujejo kot majhni senčniki in zmanjšujejo izhlapevanje. Tako bo trava ob sušah zdržala dlje.

Na majhnih vrtovih se porodi vprašanje, ali je travo bolje zaliti s cevjo ali zalivalnikom. Za velike travnate površine je vedno priporočljiv zalivalnik. Na voljo so v številnih različicah – od preprostih do prefinjenih, od trdno nameščenih do prenosnih modelov. Če še zraven zalijete grede ob trati, ni s tem nič narobe, curki vode naj le ne brizgajo neposredno na cvetove.

Seveda lahko zalivalnike upravljamo tudi s pametnimi namakalnimi sistemi. Z avtomatskim namakalnim sistemom prihranite čas in trud. Moduli za nagibno ali krožno zalivanje so povezani na vodni priključek s pritrjenim zalivalnim računalnikom. Veliko sistemov se da upravljati celo z aplikacijo.

Trdno nameščeni pogrezni zalivalniki dobivajo vodo iz podzemnih napeljav in po zalivanju spet izginejo v zemljo. To je praktično predvsem pri košnji trate, saj ne rabite ničesar pospraviti.

Tudi pogrezni zalivalniki se dajo upravljati z zalivalnim računalnikom in integrirati v pametne namakalne sisteme.

Polno avtomatski namakalni sistem lahko namestite, če ima vaša vodna napeljava primeren tlak. Če je ta prenizek, morate posamezne dele vrta zaliti enega za drugim.

Nasvet: tlak napeljave lahko določite tako, da izmerite čas, v katerem pod pipo napolnite 10-l vedro vode. Težave pri avtomatskem zalivanju se navadno pojavijo, ko je vedro polno šele po 30 sekundah ali dlje.

Pravi zalivalnik je odvisen od velikosti in oblike vaše trate. Za pravokotne trate so klasični pravokotni zalivalniki. Okrogle površine zalivajte s krožnim zalivalnikom. Ti navadno pokrijejo večje površine od pravokotnih zalivalnikov.

Oba načina lahko nastavite tako, da zalivata le določeno površino trate. Tudi domet je nastavljiv in prilagodljiv na površino trate. Tako lahko neenakomerno oblikovane površine zalivate do roba, ne da bi morali zalivalnik prestaviti.

Posebna oblika so pršilni zalivalniki. Ti mečejo pršico vodnih kapljic in so idealni za zalivanje pod naklonom. Tam voda namreč počasneje ponikne. Pršilni zalivalniki so sicer primerni le za manjše površine.

Impulzni zalivalniki pokrijejo največ površine, če je vodni tlak dovolj visok. Naj pa ne stojijo preblizu gred.

Lesena kritina je narejena iz trdega lesa , kot je bambus ali bangkirai, ali mehkega lesa, kot sta macesen ali duglazija. Poleg tega je na izbiro toplotno obdelan termo les iz jesena ali bora , pa tudi lesu podoben WPC . Te talne plošče so primerne tudi kot balkonska tla.

Zrnatost lesa je raznolika in živahna. Tudi pri močni sončni svetlobi se skoraj ne segreje, ostane pa prijetno topel in je zato enostavno hoditi bos. Vendar pa se nekatere vrste lesa nagibajo k drobljenju. Trdi les je še posebej trpežen. So bolj odporne na vremenske vplive kot iglavci in so odporne na glive in žuželke. Zaradi svojega izvora se pri ocenjevanju življenjskega cikla ne znajdejo ravno tako.

WPC je bolj nedrseč in brez drobcev v primerjavi s čistimi naravnimi materiali. Vendar pa se material bistveno bolj segreje na neposredni sončni svetlobi. Talne plošče iz WPC vizualno spominjajo na lesene deske in so bolj odporne na vremenske vplive od njih. Manjka pa posamezno zrno, zato zahteva manj nege. V nasprotju z naravnimi sodobniki so WPC deske na voljo kot votle komore in masivni profili .

Talne plošče so različnih barv in površinske strukture. Nekateri so na eni strani gladki in na drugi rebrasti, drugi imajo dva profila . Stroški kritine iz trdega in termo lesa so višji od WPC kritine. Poceni alternativa so talne plošče iz lesa iglavcev.

Deske zahtevajo podkonstrukcijo iz kvadratnega lesa, ki jo najprej vgradite na tla balkona. Kasneje boste na to privili talne deske. Pri polaganju tal in polaganju je treba upoštevati minimalni naklon za balkone. Morebitne neravnine v tleh je mogoče ciljno izravnati z vgradnjo podkonstrukcije.

Lesena kritina je narejena iz trdega lesa , kot je bambus ali bangkirai, ali mehkega lesa, kot sta macesen ali duglazija. Poleg tega je na izbiro toplotno obdelan termo les iz jesena ali bora , pa tudi lesu podoben WPC . Te talne plošče so primerne tudi kot balkonska tla.

Zrnatost lesa je raznolika in živahna. Tudi pri močni sončni svetlobi se skoraj ne segreje, ostane pa prijetno topel in je zato enostavno hoditi bos. Vendar pa se nekatere vrste lesa nagibajo k drobljenju. Trdi les je še posebej trpežen. So bolj odporne na vremenske vplive kot iglavci in so odporne na glive in žuželke. Zaradi svojega izvora se pri ocenjevanju življenjskega cikla ne znajdejo ravno tako.

WPC je bolj nedrseč in brez drobcev v primerjavi s čistimi naravnimi materiali. Vendar pa se material bistveno bolj segreje na neposredni sončni svetlobi. Talne plošče iz WPC vizualno spominjajo na lesene deske in so bolj odporne na vremenske vplive od njih. Manjka pa posamezno zrno, zato zahteva manj nege. V nasprotju z naravnimi sodobniki so WPC deske na voljo kot votle komore in masivni profili .

Talne plošče so različnih barv in površinske strukture. Nekateri so na eni strani gladki in na drugi rebrasti, drugi imajo dva profila . Stroški kritine iz trdega in termo lesa so višji od WPC kritine. Poceni alternativa so talne plošče iz lesa iglavcev.

Deske zahtevajo podkonstrukcijo iz kvadratnega lesa, ki jo najprej vgradite na tla balkona. Kasneje boste na to privili talne deske. Pri polaganju tal in polaganju je treba upoštevati minimalni naklon za balkone. Morebitne neravnine v tleh je mogoče ciljno izravnati z vgradnjo podkonstrukcije.